Te minule dni, v vročem, prelomnem času v mesecu juliju, ko so okoliški kmetje pridno pospravljali krmo za živino, želi zlato žitno klasje z njiv in shranjevali lepo dozorelo žito v domače kašče, se je cela novocerkovška vas pripravljala na veliko praznovanje.
Na eni strani vasi so bile velike priprave na prihod nove gasilske cisterne, kjer gre za eno najsodobnejših tehnologij v gasilstvu pri nas. Tudi zaradi tega uspeha so krajani toliko bolj vneto pripravljali gasilsko veselico, ki je že desetletja daleč na okoli cenjena in poznana. Na drugi strani ceste, ki vodi skozi vas, iz Vojnika v Vitanje, pod zvonikom farne cerkve sv. Lenarta, pa je švigala druga skupina vaščanov dobrovoljcev, ki so s pridnimi rokami pripravljali veliko farno slavje. Letos, prav to nedeljo, je obhajal zlato mašo naš spoštovani farni župnik in prodekan Lojze Vicman. Zlatomašniško slavje v cerkovški cerkvi je bilo nadvse svečano in lepo doživeto. Vrstile so se zahvale iz ust duhovnih in prav tako vernikov domače ter sosednjih župnij, pesmi, ki so donele s kora iz grl zbora, združenega iz vseh vaških zborov, so zvenele, kot bi se zveličavno slišale iz nebes, nam pa so segale do srca. S srci smo bili pri Bogu in njegovi milosti, ki nam jo namenja, predvsem pa smo mu hvaležni, ker jo je namenil našemu slavljencu, ki nam ga je kot čudovitega božjega pastirja poslal iz tiste zakotne pohorske vasice v to lepo župnijo, do nedavnega dekanijo, ki jo je vodil in v kateri nas vodi v veri že desetletja. Evangelij in pesem sta nam zapolnjevala misli, z očmi pa smo si razgledovali našo lepo okranclano in veličastno poslikano cerkev.
Že nekaj časa sem nameraval faranom Nove Cerkve podati naslednji zapis, a sem ga hranil prav za to priložnost.
Ta konec tedna smo se vaščani, krajani, farani Nove Cerkve veselili na eni in na drugi strani ceste.
V spodnjem zapisu bomo spoznali božjo preizkušnjo izpred 137 let.
POŽAR V NOVI CERKVI
- maja 1887 je velik požar v Novi Cerkvi med hudim južnim vetrom upepelil skoraj celo vas. Uničil je 58 poslopij pri 26 hišnih številkah. Na Hudinji, t. j. “Pri hrastu”, je pogorelo pet gospodinjstev. Pogorela ni le Klinčeva in Stalnarjeva hiša. Slednjemu ni zgorelo novo gospodarsko poslopje, staro pa je vzel ogenj. Povsem nepoškodovana so ostala le poslopja gospodarstev na koncu vasi ob vitanjski cesti.
Med nepoškodovanimi so ostale le farna cerkev, farovž, župnikova gospodarska poslopja, občinska hiša, učilnica in Petračeva hiša. Vse drugo je v glavnem do tal pogorelo. Med cerkvenimi objekti je pogorel star kostenjak in stara kaplanija, ki je bila od cerkvenega zidu oddaljena le 12 stopinj. V začudenju pa je sredi vasi med devetimi pogorelimi poslopji ostala popolnoma cela in ognja obvarovana kapelica Device Marije z leseno ograjo vred. Le par stopinj vstran pa je povsem pogorela lesena streha in ostalo olesje vodnjaka. Ljudje so s hribov kleče in v molitvi prosili Boga, naj jim obvaruje farno cerkev. Bili so uslišani. Marija dobrega sveta jim je ohranila cerkev, katere na čast so naslednje jutro opravljali ustanovljeno devetdnevno pobožnost. S tem božjim varstvom pa so se v cerkvi ohranile »al fresco« poslikave, ki so največja umetnina slikarstva v naši škofiji. Škoda po požaru je bila ocenjena na 80.000 goldinarjev. V požaru je umrl en starček, a govorice, da bi naj umrla tudi dva otroka, hvala Bogu niso bile resnične. Zgorelo je okoli petdeset svinj, perutnine se ni dalo točno prešteti. Požar naj bi bil zanetil še ne šolski otrok, potem pa ga je hud južni veter nesrečno raznesel po celi cerkovški vasi.
V prvi pomoči je pogorelim na pomoč priskočil baron Manuteufel, grajski gospod Taborski iz Višnje vasi, ki je daroval 50 gld., Dobrnska toplica 50 gld. Med drugimi darovalci so bili še dekan Gajšek, župnik Voh, mlinar Lutz in drugi.
SLIKE NA PRESNO »al fresco« V CERKVI SV. LENARTA V NOVI CERKVI
V nadaljevanju nam avtor opisuje umetnost poslikave v našem božjem hramu v Novi Cerkvi, posvečenemu sv. Lenartu.
Farna cerkev sv. Lenarta v Novi Cerkvi je zidana visoko in dolgo in zato jo pripisujemo imenitnejšim cerkvenim zgradbam na podeželju. Sprednji del nam kaže gotski stil s svojim rebrovjem, zadnji del pa je pozidan v romanskem stilu in ima dve stranski kapeli. Pokojni kanonik vitez plem. Jakomini je dal cerkev znotraj na suho preslikati in je delo zaključil v treh letih – leta 1797. Ker pa so bile za cesarja Jožefa na Dunaju slike izdelane na suho ali navaden način nekoliko nedostojne, bile pa so že tudi zamazane in razpokane, jih je začel kanonik Križaj leta 1857 prenavljati na sprednjem delu cerkve, vendar tako nerodno in v otožnih modrih barvah, da je kazalo vso cerkev na novo prebeliti in na novo poslikati. Na željo faranov se z župnijsko upravo dogovorijo, da bodo farani zbrali denar za resno poslikavo cerkve ter da bodo darovali les za ruštanje cerkve za potrebe poslikave. Na god farnega patrona sv. Lenarta 7. novembra 1885 so družno sklenili in naznanili, da bo cerkev na novo s presnimi barvami poslikana na »al fresco« način.
»Al fresco« slike se ne rišejo na suho, ampak na sveže mokro ometano steno. Barve se na ta način vpijajo v steno in se sušijo z ometom vred. Osnovni omet se na steni za sliko pripravi z vodo, apnom in ostrim kremenovim peskom. Barve se smejo iz rastlin in rudnin izbirati le tiste, ki se dobro spajajo z apnom in ne bodo s časom zbledele. Barva se torej na presno le z vodnimi barvami. V ometu razkrojeno apno prodira med sušenjem ometa in barv na površje nazaj, tukaj pa se spaja z ogljikovo kislino ter se utrdi v fini prozorni lož, kateremu ne škoduje ne zrak ne voda. Vsled tega se dajo dobro narejene slike na presno, kadar je potrebno, tudi snažiti in umivati. Zato je potrebno v ta namen uporabljati najboljši pesek in apno. Apno mora biti čim bolj staro in uležano. V ta namen smo dobili s Stranic od g. Pergerja 10 štrtinjakov 25 letnega ugašenega apna. Posestnika A. Kožuh in J. Vrisk na Ivenci sta ga pripeljala brezplačno. 2 štrtinjaka 24 letnega apna je daroval g. J. Križan, usnjar v Lembergu. Peska najlepšega je daroval g. A. Gorečan v Hudinji. Pridni fantje in vrla dekleta so ga čedno sprala brezplačno. Tako smo bili priskrbljeni s potrebnim materialom. Sedaj je bilo potrebno poiskati mojstra slikarja.
Na priporočilo kanonika in staroste duhovnikom naše škofije in daleč poznanega ljubitelja in buditelja cerkvene umetnosti, pred. g. M. Glaserja, župnika pri sv. Petru pod Mariborom, smo poklicali na ogled slikarskega mojstra gosp. Jakoba Brollo. Ta je premeril cerkvene stene in dne 22. oktobra 1885 s cerkvenim predstojništvom sklenil pogodbo.
Pogodba se je brala takole: da mojster preslika vse notranje stene v cerkvi po navodilu in željah župnijskega predstojništva v pol leta na »al fresco« način; za to dobi 2000 fl. plače, hrano pri mizi kanonikovi, stanovanje in postrežbo v farovžu, trije njegovi pomočniki pa hrano posebej, po 70 kr. vsak, torej 2 fl. 10 kr. vsaki dan; cerkveni predstojnik doda še stanovanje in postrežbo brezplačno v farovžu. Vsled te pogodbe 2. januarja 1886 dostavi mojster Brollo 4 predloge za slike, ki se odobrijo. Tako pripravljeni so pričeli delo dne 14. aprila 1886 in končali dne 12. novembra 1886 srečno in slavno.
Presbiterij, postavljen v gotskem slogu, je sedaj tudi temu primerno prenovljen. Kaj krasno je dobil preslikano rebrovje in stene. Gotska dekoracija hvali mojstra. Farne cerkve imajo navadno v presbiteriju veliki oltar in v njem Sina božjega v sv. Rešnjem telesu, nad tem pa podobo ali kip svojega patrona. Enako je v Novi Cerkvi, kateri farni zavetnik je sv. Lenart. Malo nam je znano iz življenja tega svetnika. In še to malo vedenja ne daje veliko osnove za delo slikarju. Zato smo pri izbiranju slik v presbiteriju ozirali se vseskozi le na počeščenje sv. Rešnjega telesa devet slik, manjših, ena srednja in dve zelo veliki, ki krasijo stene in vzbujajo v gledalcu spomine in čute občudovanja, hvaležnosti in ljubezni do Zveličarja, kateremu slast je prebivati pri ljudeh. Prav kakor slavni sv. Tomaž Akvinski poje:
In figuris praesignatur, Cum Isaac immolatur,
Agnus Paschae deputatur, Datur manna patribus,
Gledamo naslikane preroške predpodobe najsvetejšega zakramenta. Duhovniku, obračajočem se pred velikim oltarjem k ljudstvu, videti je na sredi presbiterija pod obokom prva daritev, katero je očak Noe, izstopajoč iz svoje ladje, opravil na prenovljeni zemlji žgavno daritev s svojo ženo, svojimi tremi sinovi in njih tremi ženami za čudovito rešitev iz valov vesoljnega potopa. Oče nebeški, od mavrice obdan, prikaže se na nebu, rekoč: »Ta mavrica bodi znamenje zaveze med menoj in vami, da ne bode vesoljnega potopa, ki bi pokončal vse meso na zemlji.«
Nad prvim oknom daruje pred Abrahamom stoječ kraljevski duhoven Najvišjega skrivnostni Melhizedek, kruh in vino, nad drugim oknom vihti Abraham meč nad svojim sinom Izakom hoteč ga žrtvovati, toda angel z nebes mu brani z desnico, držeč levico ovna, zapletajočega se z rogi med trnje, nad tretjim se pripravljajo Izraelci na izhod iz Egipta, uživajoči velikonočno jagnje. Podobno razvrščene so na apostolski strani tri predpodobe najsvetejšega zakramenta: Mojzes, izvabljajoč s palico izvirajočo vodo iz skale in žene izraelske, pobirajoče kruh nebeški, čudovito mano, oglednika izraelska, noseča velikanski grozd iz obljubljene dežele in prerok Elija, kateremu onemoglemu in sedečemu pod brinjevim grmom, prinese angel kruh z nebes, da lahko tako okrepčan hodi skozi puščavo 40 dni tja do gore.
Pod temi šestimi slikami krasijo presbiterij dve velikanski sliki, prva steno na evangelijski, druga na apostolski strani. Vsaka je po nad meter široka in nad tri metre visoka. Slika na evangelijski strani nam predstavlja Kristusovo zmagoslavje. Med tem, ko so poprej popisane slike ponarete po slikani bibliji slovitega umetnika Shnorra, nam ta prvikrat podaja na presno poslikani »Triumf Christi«, kateri nam je v kartonih zapustil veleslavni dunajski slikar Führich. Kristus sedi kot veliki duhoven nove zaveze na zmagoslavnem ali triumfalnem vozu, kakršnega so se nekdaj posluževali rimski zmagovalci vojskovodje pri slavnih vhodih v večno mesto Rim.
V levici drži svetovno oblo z nasajenim križem, z desnico pa svet blagoslavlja. Pred njim sedi kraljica nebeška, sv. Marija, roki sklenjeni držeč, kakor bi prosila svojega Sina za nas. Voz vlečejo kot priprega simboli štirih evangelistov: angel, orel, lev in vol, tiščijo ga pa na eni strani sv. papež Gregor veliki, sv. škof in cerkveni učnik, na drugi strani sv. Ambrozij in sv. Akvinski, oblečen kot dominikan. Više na strani od voza padajo maliki pred angeloma s plamtečima mečema, z nebes pa gleda strmé na čudoviti prizor truma angelov. Vseh podob in podobic na tej prekrasni sliki je 32. Na apostolski strani, ravno nasproti popisani, se nahaja druga slika enake velikosti. Predstavlja nam razmerje Kristusa odrešenika do vernih duš v čistilišču. Iz njegove ranjene desne strani teče kri, katero ponižno klečeči angel prejema v kelih. Temu angelu nasproti kleči Marija, proseča milosti in pomoči za uboge duše. Njene prošnje so uslišane, kajti dva angela uže sprevajata iz čistilišča dve duši. V čistilišču zaostale duše žalosti koprnijo: predstavljajo osebe iz raznih stanov. Med njimi je tudi eden tik velikega oltarja na evangelijski strani kapucin in zelo na strani v desnem kotu mojster Brollo, katerega obraz je izvrstno zadet. Na celotni sliki štejemo 28 podob in podobic. Ponarejena je po nekem francoskem izvirniku.
Ladja in obe kapeli sta pozidani v prijaznem romanskem slogu. Temu primerna je tudi nova dekoracija. Krasna, živa, prijetna. Mojster Brollo je v tem delu naše cerkve naslikal 14 velikih in 10 manjših, torej skupaj 24 slik. Vse so lepe, nekatere prave mojstrovine, kakršnih ne bo kmalu kje videti. Veliki osrednji obok ladje krasijo tri velike podobe.
- Trije kralji molijo Sina božjega v Betlehemskem hlevu,
- Kristus vstaja kot zmagovalec smrti, pekla in hudiča,
- sv. Duh prihaja iz nebes nad apostole, zbrane okoli Marije.
Te tri veličastne podobe vzbujajo v opazovalcu pobožne misli lepote in čute na tri največje skrivnosti naše sv. vere, namreč na učlovečenje Sina božjega, na odrešenje, in na ustanavljanje sv. katoliške cerkve. Druge podobe v ladji nam predstavljajo najprej tiste zaslužne osebe, ki so oznanjevale pri nas sv. vero, sploh za njo delovale, po njej sveto živele in se izveličale. Zatorej gledamo na evangelijski strani nad in med okni ladje: sv. Jeronima, našega rojaka iz Štrigove pri Ljutomeru, kakor je sedaj neizpodbitno dokazal ostrogonski kanonik, veleučeni Dr. Danko, sv. Modesta zraven cerkve Gospé svete, apostola gorotanskih Slovencev, sv. Rupertu, utemeljitelja salzburške nadškofije in sv. Heme, bivše posestnice Pilštanjske in Vitanjske grajščine, na apostolski strani pa sv. Martina, rojenega v Somboteju na Prekmurskem, sv. Mohorja in Fortunata pri starem Ogleju, sv. Virgilja, nadškofa Salsburškega, in sv. Lihard, doma v Kamnu na Koroškem. Na stenah so videti štiri velike podobe: sv. Viktorin s Ptujem, sv. Maksimilijan s Celjem, sv. Metod z Velehradom in sv. Ciril z Rimom pod znožjem. Od orgel desno je naslikan je sv. Anton Padovanski ob gradu Lemberg, na levi sv. Leopold ob Novi cerkvi. Za orglami pa gledamo sodni dan, posnet po sliki Kornelija, v cerkvi sv. Ludvika v Monakovem. Na levi od Kristusa padajo prekleti zastopniki sedem poglavitnih grehov v pekel, na desni od njega vstajajo iz grobov zveličani, med njimi plem. Jakomini, Slomšek in Pij IX, vsi dobro figuralno narisani, da jih takoj prepoznaš. Namesto navadnega “Renovatum est” kaže angel iz nebes “Evangelij večno” (Apoc. 14, 6), katero štirje drugi trobentajoči naznanjajo na vse štiri vetre sveta. Pri velikih vratih na levi steni opazi vstopivši vernik sv. očeta Leona XIII. obdanega od škofov naznanjajočega sveto leto.
Latinski chronografikon veli:
ko je velika noč bila na Markovo, binkošti na Antonovo in Telovo na dan rojstva Janeza Krstnika ter so verniki obhajali sveto leto, prenavljali so svojo cerkev Novocerkovljani, t. j. L. 1886.
V severni kapeli je na oboku narisano prekrasno kronanje Device Marije »po Führichu«, v južni kapeli pa sv. Trojica, po veličastni podobi na velikem oltarju v cerkvi sv. Trojice v Slov. goricah, vzprejemljajoča mladeniča Alojzija v sveto nebo. Pod prvo sliko na steni je sv. Jožef, pod drugo sv. Frančišek, ker fara šteje mnogo bratov in sester III. reda.
To je kratek popis prekrasnih novih slik, naslikanih na presno izpod rok mojstra Brolla v Novi Cerkvi. Mojster Jakob Brollo (pozimi stanuje doma v mestu Gemona v italijanski Furlaniji), se kaže v njih kot dovršen umetnik. Te pripadajo najlepšim, kolikor jih je izdelala njegova roka. Bodi torej priporočen vsem, ki želijo svojim cerkvam omisliti podobne.
Istega leta je tesarski mojster Senica iz Vojnika popravil streho na zvoniku, strehe na presbiteriju in obeh kapelah, mizar in pozlatar F. Gajšek v Novi Cerkvi je naredil nove dveri, nova okna in nov oltar v renesanskem slogu po Brollojevem načrtu. Na oltarju je Marija Lurdška, katero je izdelal Dohualik v Mariboru. Novi tlak v kapeli, kjer je Marija Lurdška, je narejen iz barvanih kremenovih plošč, katere so krasne, močne in ne predrage. Izdeluje jih: Wienerberger Ziegelfabrik, Wien, I. Opernring.”
Vso popravilo farne cerkve je stalo 5050 flofinov. Slava Bogu, hvala vsem, ki so pripomogli pri obnovi.
Povzeto in urejeno po zapisu, ki ga je v mesecu decembru 1887 zapisal dr. Lavoslav Gregorec, kanonik pri Novi Cerkvi, profesor bogoslovja, duhovni svetovalec, državni poslanec, rojen 17. decembra 1839 in je pri Novi Cerkvi umrl 22. oktobra 1924 in danes počiva prav tukaj. Nanj in na njegova veličastna dela spominjajo premnogi pomembni zgodovinski zapisi. Nagrobna plošča z njegovim imenom, nameščena na zunanji vzhodni cerkveni fasadi, pa nas spominja, kje počiva eden največjih mož naše župnije.
Raziskal, uredil v sodobnejši tekst in zapisal
Matjaž Založnik.
